Trans malega "Jaz"

Rodimo se s čudovitim odprtim duhom. Z nežnostjo, nedolžnostjo in igrivo nasmejanostjo. A vso to dobroto prenesemo v ta težaven svet. V svet poln nevednosti in zablod, jeze in žalosti, sramu in obžalovanja, presojanja in obsojanja. Zato kmalu začnemo razvijati tako imenovano »Vesoljsko obleko«, ali oklep, da nam pomaga krmariti skozi to novo in čudno okolje. Namen te obleke je, da nas ščiti pred nasiljem in pohlepom, jezo in žalostjo, sramom in obžalovanjem.

Ko naše potrebe niso zadovoljene, izpolnjene, vesoljska obleka nadgradi dodatne obrambne mehanizme in strategije. Te vključujejo vedenjske taktike za doseganje tistega, kar nam manjka (ljubezen, razumevanje, varnost,…), seveda pa tudi napetosti v telesu in v čustvih (jeza, tesnoba, nemir , sram), miselne dejavnosti (presojanje, obsojanje, fantazije).

Naša vesoljska obleka je bistvenega pomena za preživetje in nekatere njene strategije nam pomagajo postati odrasla, odgovorna in stabilna oseba.

Pa vendar, ista vesoljska obleka nam omejuje premikanje, spontanost in svobodo. Postane naš zapor. Naš občutek, »Kdo smo«, postane opredeljen z nalogami vesoljske obleke – njenimi prednostmi in slabostmi.. Postanemo smo identificirani z njenimi lastnostmi, načini reševanja problemov, strategijami doseganja rezultatov in načinom komunikacije. Identificiramo se z njenimi presojami in sodbami, jezo in tesnobo.

Mislimo, da smo mi vesoljska obleka.

Zdi se, da smo mi tisti, ki presojamo in obsojamo, ki smo jezni ali tesnobni. Zdi se nam, da smo mi tisti, ki jih drugi občudujejo ali pa zavračajo.

Ko se zlijemo z vesoljsko obleko, začnemo živeti v njej. Vendar istočasno pozabljamo, kdo je tisti, ki gleda skozi masko vesoljske obleke. Pozabimo na svoje veliko srce in zavedanje. Pozabimo na prisotnost, ki je vedno tu. Živimo v transu.

Živeti v transu je kot da smo ujeti v sanje. Odrezani smo od lastne izkušnje trenutka za trenutkom in odklopljeni od življenja. Popačili smo fragmente realnosti in zapustili svoj dom zavedanja in živahnosti.

Vsak imam svoj način odhoda od doma – svojo vesoljsko obleko strategij za obvladovanje bolečin. Zbujanje iz teh sanj se vendar le lahko zgodi, počasi ali hitro. Zagledamo in ugotovimo, da ne živimo več svojega življenja. Da živimo povsem drugo, kar nam je bilo dano kot nam samim, kot »To sem jaz« Ponovno se želimo povezati z nedolžnostjo in našo osnovno dobroto, damo v zibko. Želimo vedeti, kdo v resnici smo mi.

Naše resnično srčno hrepenenje nas usmeri na pravo pot, do pravega zatočišča.

Vesoljska obleka je »mali Jaz« – mali ego. Ego je pogosto negativno opevan in razlagan. V resnici pa je naravni del našega dojemanja sveta in je bistven za krmarjenje skozi življenje Pri vseh ljudeh izhaja iz občutka »Jaza« in vključuje vse miselne dejavnosti, ki spodbujajo in branijo naše delovanje. Vključuje »zaščitniški Jaz« (telo strahu) in »želeni jaz«, ki si prizadeva zadovoljiti osnovne potrebe po varnosti in spoštovanju.

Vendar ta« mali Jaz« ni pravi Jaz – ne zajema polnosti. Drugače povedano: Ko se identificiramo s »malim Jaz«, dojemamo sebe kot gmoto valov na površju oceana in se ne zavedamo, da smo mi ocean in ne valovi na njem. Ko spoznamo, kdo v resnici smo (ocean), nam postane jasno, da so znani vzorci valov niso del nas in nas ne opredeljujejo. To nismo mi.

Ko smo v transu, nas ujamejo čustva. Naša notranja inteligenca pa ve, da nekaj ni v redu. Nekaj časa, morda desetletja napačno razmišljamo in mislimo »nekaj ni v redu z nami« ali »nekaj ni v redu s svetom« Nato spoznamo, da smo zgrešili zavedanje tega, kdo smo. Opazimo, da smo živeli identiteto malega jaza. Malega, pomanjkljivega in izoliranega Jaza.

Ob tem spoznanju naletimo na novo zavedanje: »Delujem napačno,. Ujet sem v trans«

Redna meditacija, pozornost prepoznavanja transa, globokih zgodb o neuspehu, kritiki ter pasti strahu in jeze, nas povrne nazaj domov – v svojo pristnost in igrivo radovednost, nežnost in odprtost duha.