Sedim ob ognju

Davno nazaj, je bil edini vir svetlobe poleg sonca, lune in zvezd, ogenj.

Ljudje so sedeli v krogu okoli ognja, gledali plamen in žerjavico. Ogenj je bil tolažba, vir toplote, svetlobe in zaščite – nevaren, a doma vedno nadzorovan. Sedenje ob njem je ljudem omogočalo sprostitev ob koncu dneva. Ob njegovi svetlobi in toplini so si pripovedovali zgodbe in se pogovarjali o dnevu, ki je za njimi. Ali pa so sedeli molče in gledali odsev nenehno spreminjajočih se plamenov. Ogenj je spremenil temo v svetel objem varnosti, topline. Bilo je pomirjujoče, prijetno, čarobno, obnavljajoče, zdravilno. Ogenj je zagotavljal preživetje in zavetišče.

Ta nujnost preživetja se je premikala skozi milijone let vse do danes. A v današnjem hitrem tempu življenja je postalo ognjišče nepraktično ali pa le občasno razkošje, da bi si ustvarili določeno vzdušje, razpoloženje. Ko se sonce spusti za obzorje nas do vira svetlobe loči le klik na stikalo. V trenutku si lahko osvetlimo svoj svet – kadarkoli si to zaželimo in nadaljujemo s svojim delom. Nadaljujemo, ne da bi se ustavili. Življenje nam tako daje zelo malo časa – razen če si ga vzamemo.

Namesto posedanja ob ognju, na koncu dneva posedamo pred televizijo, bledo svetlobo luči. Neprestano se bombardiramo z zvoki in podobami, ki prihajajo v nas in niso naše. Polnijo nas s neštetimi informacijami. Pa tudi navdušujejo in ustvarjajo nešteto želja.

Gledanje televizije dopušča še manj prostora za doživljanje miru. Vpija čas, prostor in tišino ter vleče v še večjo pasivnost. Časopisi delajo podobno. Sami po sebi niso slabi, vendar jih pogosto uporabljamo za to, da nas oropajo številnih dragocenih trenutkov, v katerih bi morda živeli bolj polno.

Vendar, nam ni treba podlegati zasvojenosti z zunanjimi dejavniki zabave in strasti, da se ločimo od tega sveta. Razvijemo lahko druge navade, ki nas vrnejo k osnovnemu hrepenenju po toplini, tišini in notranjemu miru. Ko sedimo in se posvetimo svojemu dihanju, je to podobno, kot da sedemo ob ogenj. Preprosto si dovolimo, da smo tukaj s svojim dihom. Občutimo mir, nežen pretok, gibanje telesa ki ga poganja dih. Nastane toplina, pojavi se ta starodavna tišina – znotraj naših misli in občutkov. Tako kot je bilo dano našim prednikom.