Vprašala sem list, ali je prestrašen ker je jesen in ker so vsi listi zapustili drevo
List mi je odgovoril:
»Ne. Čez celo pomlad in poletje sem bil aktiven. Trdo sem delal, da bi pomagal hraniti drevo in zdaj je veliko mene v in na drevesu. Nisem omejen z obliko. Tudi jaz sem drevo. In ko se vrnem nazaj v zemljo, bom še vedno hranil drevo. Nič me ne skrbi in ni me strah, ker zapuščam to vejo.«
Tisti dan je pihal veter. Čez nekaj časa sem videla, kako list zapušča vejo in veselo pleše proti zemlji.
Gledam za njim.
Poklonim se – ker vem koliko se lahko učim in naučim od lista. Vedno si tukaj. Če pogledaš globlje, si vedno tu. Presežeš rojstvo in smrt.
Jaz sem list, sem roža, sem travna bilka, sem ...
Nisem omejena z obliko.
Poglej pozorno. In ko to storiš, me lahko pozdraviš.
Vesela te bom.