Obstaja pravilna/ustrezna čuječnost in obstaja napačna čuječnost. Pravilna čuječnost je energija, ki nas vrne v sedanji trenutek, v to kar se dogaja zdaj.
Napačna pa je tista, ki nas vleče v prebivanje v bolečini preteklosti, v osredotočenost in oklepanje bolečine, skrbi, hrepenenja ali strahu. Ujeti smo v negativ zgodbe iz preteklosti.
Tako je, kot da bi naredili fotografijo vašega psa. V trenutku, ko pritisnete gumb na fotoaparatu, je slika vašega psa zapisana v polnilniku – zamrznjena v času, medtem ko vaš pes še naprej skače naokoli. Fotografija psa ni pes. Je le slika, ki bo leta in leta ostajala z vami.
Ko ste v stiku z resničnim življenjem, tisto kar neposredno vidite, slišite ali se dotikate tvori čutne vtise. Še vedno so zelo blizu resnice, čeprav jih lahko obarva tisto nekaj, kar imamo shranjeno nekje v podzavesti.
Podzavest je shramba, napolnjena s podobami in morda se boste vrnili k nekaterim od njih, kot k nekakšnim zaščitnikom ali conam udobja, čeprav so spomini lahko zelo boleči.
To je tiste vrste bolestna potreba zaradi katere veliko ljudi vedno znova in znova želi poslušati tragične pesmi žalovanja nad izgubo. To je navada, ki ni zdrava in ni produktivna.
Pravilna in ustrezna čuječnost
Imamo šest organov – čutil, ki so lahko v stiku z zunanjim svetom. Oči, nos, jezik, ušesa, telo in um. Ti organi so senzorji priklopljeni na naš računalnik. Signali preko teh čutil takoj vstopajo do shrambe v podzavesti, kjer se iščejo povezave. Tako rekoč arhivsko gradivo, ki je shranjeno v podzavesti, postane aktualna tema za naš um. Um s pomočjo teh informacij proizvaja duševne formacije, kot so skrbi, strah, jeza, trpljenje.
Pozornost usmerja naš um na objekt enega od čutil. Svojo pozornost lahko usmerimo na tiste objekte (predmete) , ki imajo povezavo z arhivom. Vendar tu imamo izbiro. Lahko izberemo tudi pozitivne miselne formacije, kot so veselje, zadovoljstvo, sreča, odpuščanje, … Tako nastaja in se gradi pravilna, ustrezna čuječnost.