V velikem templju severno od starodavne prestolnice Tajske, Sukotai je nekoč stal ogromen glinen kop Bude. Čeprav ni bil najbolj lepo ponazarjal budistično umetnost, so zanj že petsto let dobro skrbeli in ga cenili zaradi svoje dolge življenjske dobe.
V tem času so se vrstile številne nevihte, deževna obdobja, spremembe vlad in napadi vojske, a kip je ostajal in zdržal.
Toda v nekem trenutku so menihi, ki so skrbeli za tempelj opazili, da se na kipi kažejo razpoke. Potrebno je bilo popravilo. Ob pojavi posebno sušnega obdobja z visokimi temperaturami, je ena od razpok postala kar precej široka. Radoveden menih je vzel svetilko in pokukal v njeno notranjost. Svetloba se je na površini pod razpoko odbila v zlatem sijaju.
Znotraj tega starega, navadnega glinenega kipa, se je namreč skrival največji zlati kip Bude kar so jih do takrat ustvarili v jugovzhodni Tajski.
Menihi verjamejo, da je bi l zlati kip Bude namenoma prekrit z glino, kot zaščito pred krajo med nemiri in spopadi. Tako se tudi mi prekrijemo , zaščitimo svojo plemenitost. Tako kot so prebivalci Sukotaja pozabili na zlati kip Bude, tudi mi pozabljamo na svojo izvorno naravo. Večino časa delujemo preko zaščitnega sloja.
A glavni cilj, ki si ga skrito ali odkrito želi vsak je, pokazati svojo naravno plemenitost, dobroto.