naš pravi dom

Vsakdo lahko zgradi hiši iz opeke, lesa ali drugega materiala. Jo obleče v čudovito fasado, pokrije za dobro streho, na okenske police postavi cvetlične lončke, pobarva ograjo in podobno. A to ni naš pravi dom, je le iluzija materialnega sveta. Čez leta se bo fasada začela luščiti, streha ne bo več kos močnemu deževju, cvetlični lončki ne bodo več v okras, ograja bo klicala po novem premazu.

Svoj dom napolni s številnimi gospodinjskimi pripomočki in aparati. Nove skodelice, krožniki in podobno so najprej čudovito svetleči, čisti, sijajni. Sčasoma sijaj zbledi, aparati se obrabijo in pokvarijo, na posodah se pojavijo znaki rabe, krožniki in skodelice se okrušijo.

Naše telo je enako. Rojstvo, mladost, zrelost, starost in na koncu smrt. Vse od rojstva neprestano drvi proti zaključku – smrti. Vmes se spreminja, nastajajo gube, odrgnine, koža izgubi mladostni, sivi lasje in bolezni, ki pustijo posledice.

Za nekatere spremembe nam skorajda ni mar. Nekaterih se celo razveselimo, saj nam ponudijo nove priložnosti. Kaj pa naša telesa? Sprejemamo dejstvo, da smo od rojstva naprej obsojeni na staranje?

In tako kot Buddha uči: »Rojstvo je smrt in smrt je rojstvo.« In potemtakem/ mimogrede, je kar malo smešno, kako ljudje jokajo ob smrti in kako močno se veselijo ob rojstvu.

Vse to so naravni tokovi življenja. Vse to je spreminjanje, nestalnost

Vse te spremembe spremlja naš um. razmišlja, se spominja, predvideva, joče, išče srečo in mir. Tok reke življenja želi obrniti v drugo smer. Kot če bi stali ob bregu reke in si vztrajno želeli, da bi reka naenkrat tekla v nasprotno smer. Je to mogoče? Ni, dovolj smešno, da tega nihče ne poskuša. Ker vsi dobro vemo, da bo tekla le po bregu navzdol.

Pa vendar si belimo glavo s spreminjanjem telesa, ki je ravno tako naravni proces. Telo , ki je tukaj, je resničnost. Dejstvo je, da se spreminja in to moramo biti sposobni razumeti.

Mi smo temu priča

Je le telo v naravnem procesu, v toku življenja. A kot priča, še vedno v zablodi uma menimo, da bi lahko bilo drugače. Nevedni um sugerira željo, ki je lahko tako velika, da nas pahne v nerazumna dejanja spreminjanja telesa. Da ugodimo nevednemu umu. In ko je um dosegel svoje, morda za nekaj časa le občudoval rezultat. Za nekaj časa bo seveda miroval. Nas bo to osrečilo?

Ko um ločimo od telesa in mu damo dovolj energije, da spozna resnico stvari takšnih kot so, bomo razumeli ta proces. Um se bo napojil modrosti vedenja. Zablode in iluzije, pohlepa in želj, jeze in žalosti odidejo. Na njihovo mesto zdaj stopijo modrost, sočutje in ljubeča prijaznost. Zbudimo se iz spanja v iluzijah.

Ustvaril se bo neskončni mir. Nenavezanost na stvari. Nenavezanost na svoje telo, ki se spreminja. Ko to dosežemo, najdemo svoj pravi dom.

Naš pravi dom je notranji mir. Zunanji, materialni dom je lahko čudovita hiša. Zunanji dom je tudi lepo oblikovano telo: lepa frizura, krasna oblačila, obutev, modni dodatki. A v njem ni miru.

Naš pravi dom je notranji mir. Ko ga nimamo, smo le popotniki po stranskih poteh ki vodijo v krogu. Ko ga imamo, vemo kam gremo.