MANJVREDNOST, NEVREDNOST

Da se izognemo goli bolečini manjvrednosti, nevrednosti, smo pripravljeni narediti karkoli. Vsakič, ko se ta pomanjkljivost pojavi, reagiramo, preplašeno skušamo skriti to lastnost. Skozi leta razvijemo prav posebne strategije, katerih namen je skriti naše pomanjkljivosti in nadoknaditi tisto, v kar verjamemo, da je narobe z nami.

Začnemo projekt samo-izboljšave. Prizadevamo si, da bi ustrezali medijskim standardom – popolno telo in videz, tako da spremenimo barvo las, nabavimo najboljšo kremo proti gubam in se lotimo diete. Potiskamo se k temu, da postanemo boljši v službi. Hodimo na razne tečaje, izobraževanja, meditiramo, … Vsekakor se navedene aktivnosti lahko pokažejo kor dobre , vendar jih pogosto vodijo misli, da nismo dovolj dobri. Namesto, da bi se sprostili, uživali v tem kdo smo in kaj počnemo, se primerjamo z ideali in skušamo nadoknaditi razliko.

Držimo se v ozadju in igramo na varni razdalji, namesto da bi tvegali za uspeh. Držimo se načela: »Poskus je prvi korak k neuspehu« Igra na varni razdalji je izogibanje tveganim situacijam, ki jih srečujemo celo življenje. Pri delu ne bomo prevzeli odgovornosti ali vodenja. Morda ne bomo tvegali za resnično intimni odnos z drugo osebo. Morda se bomo zadržali pri izražanju svoje kreativnosti, povedati kar resnično mislimo, tudi naklonjenost.

Umaknemo se od izkušnje sedanjega trenutka. Odzivamo z golim občutkom strahu in sramu, tako da nenehno pripovedujemo zgodbe o tem, kaj se nam dogaja v življenju. Nadaljujemo z nekaterimi ključnimi temami: kaj moramo storiti, kaj nam je spodletelo, kakšne težave so pred nami, kako nag gledajo drugi, kako drugi izpolnjujejo (ali ne) naše potrebe, kako nas drugi motijo. »Začnite biti zaskrbljeni – podrobnosti sledijo« Ker živimo v prosto lebdečem stanju anksioznosti, sploh ne potrebujemo težav, da bi se lotili pisanja scenarija katastrofe. Življenje v prihodnosti ustvarja iluzijo, da upravljamo svoje življenje, kar nas ščiti pred osebnim neuspehom.

Vedno nekaj počnemo. Biti zaseden z delom je družbeno dovoljen način, da ostanemo dovolj oddaljeni od bolečine. Kolikokrat slišimo, kako je nekdo, ki je izgubil ljubljeno osebo, začel še bolj garati. Ker je prezaposlen, nima več časa za žalovanje. Če se ustavimo, tvegamo, da se potopimo v neznosne občutje , da smo sami in manjvredni.

Sami sebi postanemo najostrejši kritik. Če stojimo na vrhu tistega, kar je narobe z nami, dobimo občutek, da nadzorujemo svoje impulze, prekrivamo svoje slabosti in morda izboljšujemo svoj karakter.

Naš fokus je na napakah drugih. Namreč, bolj kot se počutimo neprimerni, težje nam je priznati svoje napake. Kriviti druge pa nam začasno daje olajšanje – razbremeni nas teže lasnih napak in neuspeha. Boleča resnica pa je, da vse te strategije preprosto le krepijo negotovost in vzdržujejo trans nevrednosti. Bolj kot si pripovedujemo zgodbe o tem, kaj je narobe z nami ali drugimi, bolj se pojavljajo občutki pomanjkanja. Vsakič ko skrijemo poraz, krepimo strah pred nesposobnostjo. Ko si prizadevamo narediti vtis ali preseči druge, krepimo osnovno prepričanje, da nismo dovolj dobri.

Potopite se v svojo notranjost. Opazujte sebe ljubeče in prijazno - - https://dijakalenka.wixsite.com/cujecnost/online