KAKO (NE)POVEZANI SMO S TELESOM

Svoje življenje doživljamo preko in skozi svoje telo, ne glede na to ali se tega zavedamo ali ne. Kljub temu, da smo očarani nad našimi odejami o svetu, pa pogrešamo neposredne senzorične izkušnje. Tako kot se zavedamo, da čutimo rahel vetrič na obrazu, zvok dežnih kapelj na strehi ali prijetnega vonja v zraku, le redko ostanemo pri tej izkušnji dlje časa. Pa vendar je dovolj dolga, da jo lahko zaznamo v njeni popolnosti. V večini primerov nam to preprečuje notranji dialog, ki komentira kaj se dogaja in načrtuje kaj bi lahko še naredili kasneje. Prijatelja morda pozdravimo z objemom, vendar se trenutki fizičnega stika zameglijo zaradi načrtovanja, koliko časa naj traja objem ali kaj bomo povedali ko se bo dejanje objema končalo. Skratka, skočimo v objem, a ne povsem navzoči.

Mnogi ljudje živijo tako, da se svojega telesa niti ne zavedajo, niso v stiku s telesom – le od vratu navzgor. Zato bodo težko razumeli, da sta telo in um tesno povezana. Marsikdo bo povedal, da se svojega telesa zaveda šele, ko ga boli. In zato je tu na mesu vprašanje: Ali smo resnično prisotni v trenutku?

Vse naše reakcije na ljudi, situacije, na čustva v našem umu – so dejansko reakcije na vrste občutkov, ki se pojavijo v telesu. Ko postanemo slabe volje zaradi nesposobnosti nekoga, čemur sledi nestrpnost, se odzovemo na lastne občutke v telesu. Ko nas nekdo privlači in napolni s hrepenenjem in fantazijo, se ponovno odzivamo na lastne občutke v telesu. V tem primeru so to gotovo prijetni. Celoten vrtinec reaktivnih misli, čustev in vedenj izvira iz osnovnega temelja – reakcija na občutke. Ko teh občutkov ne prepoznamo, se naše življenje izgubi v slapu reaktivnosti – odklopimo se od resnične žive prisotnosti, popolnega zavedanja, od svojega srca.

Da se ponovno priklopimo, ponovno zavemo potrebujemo zavedanje telesa – čuječnost. Čuječe zavedanje občutkov je temelj in osnova zavedanja. Prijetni ali neprijetni občutki zelo hitro sprožijo verižne reakcije čustev in miselnih zgodb. Ko sedimo v meditaciji, morda začutimo nelagodje v spodnjem delu hrbta. Takoj nam notranji glas zašepeta »Koliko časa bo to trajalo?«

Namesto da bi neposredno doživljali občutke v telesu, lahko poiščemo mesto, kjer se občutek dogaja. Ga raziščemo in odkrijemo kaj pomeni ta izkušnja – izkušnja bolečine v spodnjem delu hrbta. Opazujemo kot radovedni malček, kaj se dogaja. Končno odkrijemo, da to ni statično, pač pa fluidno stanje, ki se iz trenutka v trenutek spreminja.

Ta fluidnost, spremenljivost pa je ključno spoznanje – nič ni statično; tudi čustva pridejo in odidejo. Enako počnejo tudi misli – prihajajo in odhajajo.

Povabim vas, da se potopite v občutke v telesu: SPREHOD po TELESU